Kaj vidiš najprej? Oceno ali otroka?
Ob koncu šolskega leta bodo številni otroci domov prinesli svoja spričevala.
Za nekatere bo to dan veselja in ponosa. Za druge dan nelagodja, strahu ali celo skrbi zato, ker ne vedo, kako bodo na njihove ocene reagirali starši. In ravno tukaj se skriva pomembno vprašanje.
Kaj pravzaprav ocenjujemo, ko pogledamo spričevalo?
Ali vidimo številke?
Ali vidimo otroka, ki je celo leto vlagal trud, premagoval izzive, se učil novih stvari, se soočal z neuspehi in vztrajal tudi takrat, ko mu ni bilo lahko?
Mnogi starši si želijo, da bi bil njihov otrok uspešen. To je povsem naravno. Težava nastane takrat, ko uspeh začnemo meriti samo skozi ocene.
Ocena nam pove, kako uspešen je bil otrok pri določenem predmetu v določenem obdobju. Ne pove pa nam, koliko truda je vložil. Ne pove nam, koliko časa je potreboval za razumevanje snovi. Ne pove nam, koliko poguma je zbral, ko je moral odgovarjati pred razredom in zagotovo ne pove, kakšen človek postaja. Vsak otrok je drugačen.
Nekateri bodo do odličnih ocen prišli z lahkoto. Drugi bodo za enako oceno vložili veliko več časa, energije in vztrajnosti. In nekateri se bodo kljub velikemu trudu še vedno borili s posameznimi predmeti. To ne pomeni, da so manj sposobni ampak, da se razvijajo po svoji poti.
V družbi pogosto pozabljamo, da otroci niso enaki. Nimajo enakih talentov, interesov, sposobnosti in načinov učenja. Tako kot ne pričakujemo, da bodo vsi odrasli vrhunski športniki, umetniki ali matematiki, tudi od otrok ne moremo pričakovati, da bodo vsi blesteli na vseh področjih. Zato je pomembno, da ob spričevalu ne gledamo samo številk.
Vprašajmo se:
- Kaj se je moj otrok letos naučil?
- Kje je napredoval?
- Kaj mu je predstavljalo največji izziv?
- Na kaj je lahko ponosen?
Takšna vprašanja pomagajo otroku razvijati zdravo samopodobo in notranjo motivacijo.
Še posebej pomemben pa je naš prvi odziv.
Ko otrok pride domov s spričevalom, pogosto ne sliši samo naših besed. Opazuje tudi naš obraz, ton glasu in reakcijo. Če najprej poiščemo slabo oceno, lahko otrok dobi sporočilo:
"Kar sem naredil dobro, ni dovolj."
Če primerjamo njegove ocene z drugimi otroki, lahko dobi sporočilo:
"Vreden sem toliko, kot sem uspešen."
Če ga pohvalimo samo zaradi številk, lahko začne verjeti, da je ljubljen in sprejet le takrat, ko dosega rezultate.
To pa so sporočila, ki jih otroci pogosto nosijo s seboj še dolgo v odraslost.
Kaj pa lahko naredimo drugače?
Najprej se ustavimo. Poglejmo otroka, ne spričevala.
Povejmo mu:
- "Ponosen sem nate."
- "Vidim, koliko truda si vložil."
- "Vem, da ti pri nekaterih predmetih ni bilo lahko."
- "Vesel sem, da si vztrajal."
Takšne besede otroku sporočajo, da je njegova vrednost večja od številke na papirju. To ne pomeni, da ocen ne smemo pogledati ali da ni pomembno, kako se otrok uči. Pomeni pa, da ocene niso najpomembnejša stvar.
Pomembnejše od ocene pet je, da otrok razvija delovne navade. Pomembnejše od povprečja ocen je, da se nauči vztrajnosti. Pomembnejše od popolnega spričevala je, da ohrani radovednost, samozavest in veselje do učenja.
Ko bodo otroci prinesli domov spričevala, bodo v resnici domov prinesli veliko več kot številke. Prinesli bodo zgodbo svojega šolskega leta.
Vprašanje je le, ali bomo v tej zgodbi videli samo ocene ali tudi otroka, ki stoji za njimi.
In morda je prav to najlepše darilo, ki ga lahko damo svojemu otroku: da ve, da ga vidimo, cenimo in sprejemamo tudi takrat, ko ni popoln.
Ker otroci ne potrebujejo popolnih ocen, ampak občutek, da so dovolj dobri že zdaj.
Ocene bodo pozabljene, naš odziv pa mu bo ostal vedno v spominu.
O avtorici
Janja Kelhar je NLP mojstrica, coachinja in vzgojiteljica z dolgoletnimi izkušnjami pri delu z otroki in starši. Skozi predavanja, coaching in programe pomaga staršem graditi bolj umirjene odnose, razvijati zdrave navade ter vzgajati samozavestne in odgovorne otroke.
Verjame, da se največje spremembe začnejo z majhnimi koraki in da otroci najbolj potrebujejo odrasle, ki jih znajo razumeti, voditi in podpirati.
